Zgodba nekega življenja

Zgodba nekega življenja
napisal Mario Rigoni Stern

Rodil sem se v Asiagu leta 1921, v hiši, zgrajeni na ruševinah prve svetovne vojne, v družini, ki se je stoletja ukvarjala s trgovanjem med gorami in nižino, vendar je izšolala tudi zdravnike in inženirje gozdarstva Moj oče je bil demobiliziran kot nižji oficir pehote, moja mati je izvirala iz družine z visokim duhom italijanskega Risorgimenta in mi je pripovedovala o svojem dedu Giuliu, odvetniku, ki je leta 1848 pobegnil iz semenišča v Padovi v Benetke k Danielu Maninu in je bil leta 1849 eden od braniteljev utrdbe v Magheri.
Kriza iz tridesetih let je povzročila gospodarski propad naše številčne družine. Toda kaj je bilo to nam otrokom mar? Raje kot študij sem imel igro, smučanje, potepanje po gozdovih, raziskovanje daljnih krajev. Leta 1936 sem kljub vsemu prejel diplomo srednje poklicne šole, leta 1938 pa sem se prostovoljno prijavil v italijansko vojaško gorsko šolo v Aosti, da bi pridobil naziv “specializiranega smučarja-plezalca”. S sedemnajstimi leti in pol sem bil povišan v naddesetnika, februarja 1940 pa sem bil dodeljen 6. alpinskemu polku kot učitelj alpinizma in smučanja. V nahrbtniku sem hranil dve knjižici: Dantejevo Komedijo in Cvet italijanskega pesništva (Il fiore della lirica italiana) od štirinajstega do devetnajstega stoletja (ki sem ju kasneje zaradi vojne izgubil med stepami proti Stalingradu poleti leta 1942).

Kot kurir smučar sem sodeloval pri francosko-italijanski operaciji v Alpah in grško-italijanski operaciji v albanskih Alpah. Pozimi leta 1941-1942 sem bil premeščen na mesto učitelja smučanja za Italijanski ekspedicijski korpus v Rusiji, kjer sem bil dodeljen bataljonu smučarjev “Monte Cervino”. Po kratki vrnitvi v Italijo poleti 1942 sem se vrnil na vzhodno fronto s svojim polkom, ki je bil del alpinske divizije “Tridentina”, ter dodeljen bataljonu “Vestone”. S tem oddelkom sem se tistega poletja udeležil obrambne bitke na zavoju Dona, pozimi bitk na srednjem toku Donu in velikega umika alpinskega armadnega korpusa. Zaradi dogodkov z dne 8. septembra 1943 so me Nemci ujeli in deportirali v taborišča, kjer sem preživel ostanek vojne. Shujšan in utrujen sem se maja 1945 po čudežu vrnil v Italijo.

Decembra istega leta, po demonstracijah veteranov in partizanov, ki so zahtevali delo, sem bil sprejet v službo kot “dnevničar tretje kategorije” pri pokrajinski upravi, na oddelku neposrednega obdavčevanja (Ministrstvo za finance), kjer sem bil zadolžen za vodenje katastra. Prišel je čas, ko sem se, zahvaljujoč prijatelju kiparju, Giovanniju Paganiniju, ki se je vrnil v domovino potem, ko je v tridesetih letih emigriral v Milano v želji po znanju in delu, kjer se je pridružil skupini “Corrente”, seznanil z dejstvi in avtorji, ki so mi bili zaradi fašizma in razmer do tedaj neznani. Včasih, ko je odpotoval v Milano, da bi se srečal s prijatelji, mi je prinesel še ne objavljene tipkopise avtorjev ali take, ki si jih sam nisem mogel kupiti: Kafka, Blok, Lorca, Esenin, Faulkner, Hemingway, Eliot.

V dolgih večerih na podeželju sem Paganiniju pripovedoval o nemških taboriščih in o umiku ruskih sil, in nekega dne me je vprašal: “Zakaj teh stvari ne napišete?” (Tedaj je v naši deželi nekaj let razlike zahtevalo spoštljivo vikanje). Zmeden sem mu odgovoril, da sem nekaj zapisal in tako, ko je moral zimo leta 1947-1948 zaradi bolezni preležati, sem mu delal družbo z branjem spominov na umik ruske vojske, načečkanih na stare letake. Nazadnje me je prepričal, da sem jih pretipkal: čim bi bilo mogoče, bi jih nesel v Milano Eliu Vittoriniju. Leta 1951 je Vittorini pisal Paganiniju: “…morda veš, ali je založba Einaudi pisala tvojemu prijatelju zaradi tiste knjige spominov o umiku ruskih sil? Jaz nisem slišal več ničesar o tem. Upam, da naslednjič, ko se odpravim v Torino, ne bom pozabil vprašati. Ko se spomnim na to, se mi zdi najbolj živa stvar, kar sem jih prebral o vojni…”. Po več kot letu dni sem šel v Milano ter v zadregi in plašno skupaj z Vittorinijem na njegovi pisalni mizi prebral nekaj strani. Občasno me je vprašal za razlago določenega vojaškega izraza, me prekinil, da bi izvedel pomen določene ruske ali narečne besede ali se pozanimal o izbiri ločila. Nečesa se zelo dobro spominjam: ko sva naletela na besedo “zdrob”, me je vprašal, kaj sem imel s tem izrazom v mislih in po moji razlagi mi je rekel, da se motim, da je zdrob najboljši del semena in da so tisto, kar sem imel mislih, “otrobi”. Bil sem zmeden zaradi lastne nevednosti, toda po mnogih letih sem med listanjem slovarja Devoto-Oli ugotovil, da v italijanščini pomeni ista beseda bodisi zdrob bodisi otrobe kot ostanke pri mletju žitaric.

V povojnem obdobju sem veliko bral, odkrival sem francosko in rusko literaturo ter njune velike pisce in italijanske avtorje, ki jih zaradi fašizma nismo poznali: zanimala sta me tudi naravoslovje in zgodovina. Leta 1953, ko o tem sploh nisem več razmišljal, sem s strani založbe Einaudi prejel pogodbo za mojo knjigo v zbirki “I gettoni”. Vittorini in Calvino sta ji izbrala naslov Podnarednik v snegu (Il sergente nella  neve).

Bralci in kritiki so knjigo sprejeli odprtih rok; nekateri so menili, da je to edino delo priložnostnega pisca, drugi pa so v meni videli morebitnega pisatelja. Lokalni “profesorji” so rekli, da “nima domoljubnega duha” ter da ji manjkata “vojaška strategija” in “močne vodilne osebnosti”; dnevnik alpincev je pisal, da “grdo govori o nadrejenih, vendar bi se jo lahko vseeno priporočilo podčastnikom”. Nadaljeval sem z branjem in hodil v pisarno, kjer sem bil zadolžen za prepise v velikih katastrskih registrih. Občasno sem pisal tudi zgodbe, ki so bile objavljene v časopisih Il Ponte, Paragone, Il Contemporaneo. Calvino me je nekega dne povabil, če bi napisal zgodbo za literarno revijo Il menabò, toda kasneje se je odločil, da jo bo objavil skupaj z drugimi zgodbami, ki jih je prebral v revijah in “koralih” Einaudija. Leta 1963 je izdal Gozd divjih petelinov (Il bosco degli urogalli), zbirko, ki so jo tisti, ki so menili, da Podnarednik v snegu ni bilo edino delo priložnostnega avtorja, sprejeli odprtih rok.
Leta 1964 sem pričel sodelovati z dnevnikom Il Giorno in nekaj drugimi revijami. Leta 1970 sem po hudem srčnem napadu zaprosil za upokojitev in odšel v pokoj z mesta arhivarja na davčni upravi. Leta 1971 sem napisal knjigo Quota Albania, spomine-pripoved na osnovi zapiskov iz časa operacij proti Franciji in Grčiji, od junija 1940 do aprila 1941. Leta 1973 je izšla knjiga Vrnitev na Don (Ritorno sul Don), kronika potovanja po Rusiji po sledeh in krajih, kjer je deloval alpinski armadni korpus, skupaj z drugimi pripovedkami o vojni, ujetništvu in odporniškemu gibanju.

Zgodba o Tönlu (Storia di Tönle) je iz leta 1978: gre za življenje enega naših hribovcev v času od priključitve Veneta k Italiji do prve svetovne vojne preko emigracij, vrnitev, dela, tihotapstva drobnih predmetov. Leta 1980 je izšla knjiga Ljudje, gozdovi in čebele (Uomini, boschi e api):vrsta pripovedi in naturalističnih impresij, ki so nastale kot plod opazovanj. Leto zmage (L’anno della vittoria) je iz leta 1985 in se navezuje na Zgodbo o Tönlu: pripoveduje o življenju beguncev s planote Asiago, ki so morali leta 1916, zaradi znanega avstro-ogrskega napada, naglo zapustiti svoje domove in premoženje; o njihovi boleči vrnitvi leta 1919 in nadaljevanju življenja v naseljih, ki so bila do tal porušena.
Leta 1986 je, prav tako pri založbi Einaudi, izšlo delo Ljubezen ob meji (Amore di confine):pripovedi in spomini na svet, ki izginja, če ni že izginil. Leta 1989 je časopis La Stampa, pri založbi “Terza pagina”, objavil Čudežni kolobok (Il magico kolobok), letopise s potovanj po Evropi, zgodbe iz prve in druge svetovne vojne.

Divji arboretum (Arboreto salvatico) iz leta 1991 pripoveduje zgodbe dvajsetih dreves z njihovimi botaničnimi in okoljskimi lastnostmi, zgodovino ter literarnimi in mitološkimi izročili. Leta 1992 je pri založbi “Il girasole”, Valverde, izšla knjižica pripovedi Tajni pesnik (Il poeta segreto); leta 1994 pa pri založbi “Il melangolo”, Genova, Čakajoč na zoro (Aspettando l’alba), drugi spisi, prav tako vezani na mojo domovino, v katerih se prepletajo pomembne in manj pomembne zgodbe. Leta 1996 so izšli Jakobovi letni časi (Le stagioni di Giacomo), dolga pripoved, ki se navezuje na Leto zmage in na Zgodbo o Tönlu, kot edini čas vaškega življenjska med mirom in vojno, na prelomu med 19. in 20. stoletjem.
Leta 1998 so izšle Poti pod snegom (Sentieri sotto la neve), delo, prežeto s spominom, zbirka glasov nasproti tišini zgodovine in identitete. Leta 1999 je izšlo delo Daljne zime (Inverni lontani), ki pripoveduje o času v gorah v pričakovanju zime in preživljanju slednje v sozvočju z naravo. Leta 2000 je izšlo delo Med dvema vojnama (Tra due guerre), zgodbe iz prve in druge svetovne vojne, ki pripovedujejo o potovanjih po Evropi, o planoti, kjer prebivam, tudi v primerjavi z današnjim časom.
Leta 2002 je izšla Zadnja partija kart (L’ultima partita a carte), povzetek mojega vojaškega življenja in poti dozorevanja, ki sta me privedla do zavračanja fašizma in vojn. Vsa omenjena dela so bila izdana pri založbi Giulio Einaudi.

Konec leta 2000 sem, po nasvetu predsednika republike eni od ljudskih bank, za založbo Neri Pozza uredil: 1915-1918. Vojna na planotah, pričevanja borcev s fronte (1915-1918.La guerra sugli Altipiani, testimonianze di soldati al fronte), za katero je predstavitev napisal Carlo Azeglio Ciampi.
Gre za obsežno delo, ki mlade rodove opominja na dogodke med goro Pasubio in dolino Brente, kjer je prva svetovna vojna potekala v vsej svoji moči.
Leta 1999 je dežela Veneto predvajala oddajo Portreti – Mario Rigoni Stern (Ritratti – Mario Rigoni Stern), v režiji Carla Mazzacuratija in pod vodstvom Marca Paolinija, ki je bila predstavljena na mednarodnem filmskem festivalu v Benetkah.

Leta 1998 sem prejel častni doktorat Univerze v Padovi iz gozdarskih in okoljskih ved, leta 2003 pa mi je predsednik republike podelil odlikovanje viteza velikega križa. Nekatera moja dela so bila prevedena v glavne svetovne jezike in se objavljajo tudi v šolskih izdajah kot obvezno čtivo; nekaj celo v mladinskih zbirkah; mladini je namenjena tudi pravljica: Prijatelj medvedek (Compagno orsetto), ki je izšla pri založbi E. Elle, Trst.

Po sodelovanju z dnevnikom Il Giorno do leta 1974 in dnevnikom Il Messaggero leta 1975, od leta 1977 sodelujem z dnevnikom La Stampa.Za Zgodovino planote sedmih občin (Storia dell’Altipiano dei Sette Comuni), Olimpijska akademija – založba Neri Pozza Editore, Vicenza 1994-1996, sem napisal poglavje o obnovi in preporodu planote Asiago v letih 1919-1921. Bil sem občinski svetnik v Asiagu tri mandate. Živim v Asiagu, mojem rojstnem kraju in kraju mojih prednikov. Všeč so mi sprehodi po mojih gorah, smučanje, obdelovanje vrtička; pišem takrat, ko imam kaj za povedati. Poročen sem z Ano, mojo sošolko, imam tri sinove in štiri vnuke.

Leta 2004 je Mario Rigoni Stern objavil zbirko pripovedk “Čakajoč na zoro” (Aspettando l’alba), ki je prejela Nagrado Viareggio – Knjiga za zimo. Istega leta je v Albi prejel Nagrado Grinzane Cavour- Alba Pompeia za življenjsko delo, v Bergamu pa podobno priznanje s strani dobrodelnega kulturnega združenja Ducato di Piazza Pontida. Leta 2006 sta izšli deli “Letni časi” (Stagioni), ki tekom dni v enem letu obuja spomine na pomembne zgodovinske dogodke, skupaj z najbolj nepomembnimi vsakdanjimi prigodami iz zasebnega življenja, in “Vojne zgodbe” (I racconti di guerra). Leta 2007 mu je Univerza v Genovi podelila častni doktorat Honoris Causa iz politoloških znanosti.Leta 2008 je založba Einaudi objavila delo “Življenje na planoti” (Le vite dell’Altipiano), zadnjo zbirko pripovedk o ljudeh, gozdovih in živalih.

Mario Rigoni Stern je umrl v hiši, ki jo je zgradil na robu gozda, popoldne, 16. junija 2008